O Šmarjeških Toplicah

Nekoč Jezerske toplice

Že v prazgodovini poseljeno območje Šmarjeških Toplic je bilo do konca 18. stoletja znano le domačinom. Na močvirno območje, ob jezerce, ki je nastajalo ob termalnih izvirkih, so prihajali domačini, meščani iz Novega mesta in prebivalci okoliških gradov. Vodnega območja se je dolgo držalo ime Jezerske toplice. Tako ga je imenoval tudi Franc Anton BrekerFeld, lastnik Starega gradu in zgodovinar v svoji knjigi Poročilo o toplicah ali Jezerske toplice na Spodnjem Kranjskem. Med drugim opozarja na njihovo koristno delovanje: »Izvirska voda ima zdravilno moč: razredči in pospeši krvni obtok, okrepi živce in deluje ugodno na živčne bolezni, pomaga pri ohromelosti, oteklinah, bolečih sklepih, skorbutu. Pri teh boleznih se pojavljajo večkrat tudi čudeži.« Od leta 1791 naprej se je vpisal sleherni gost kopališča, na katerega je kopanje ugodno vplivalo.

Od prvih ut do kopaliških stavb

Grofje Margheri-Commandona, lastniki Starega gradu in kopališča, so v 19. stoletju ob kopelih postavili leseno uto. Naslednji lastniki so dno kopeli obložili z lesenimi deskami. Leta 1913 je kopališče kupil Alojzij Zajec iz Bele Cerkve ter tu postavil dvoje kopališč. Leta 1922 je bila nad vrelcem sezidana kopališka stavba, na koncu doline pa so postavili nepokriti leseni bazen, velikosti 9 x 9 metrov. Ko je kopališče leta 1926 odkupila družina dr. Gregorčiča iz Novega mesta, je doživelo velik napredek: lastniki so napeljali vodovod in elektriko ter obnovili gostilno in mlin. Kopališča so dobila svoja imena: Marijina kopel (sedanji leseni bazen), Aleksandrova kopel (večja zaprta kopel) in Petrova kopel (manjša zaprta kopel). Ob bazenih so bile kabine za goste. Leta 1938 so toplice prešle v roke dr. Šariča, lastnika Zdravilišča Radenci. Z odkupom zemljišč je bilo združeno zdraviliško območje, hiša je bila dograjena v večji gostinski objekt na mestu, kjer je še danes hotel.

Razvoj zdravilišča in hotelov

Po 2. svetovni vojni so stavbe postopoma obnavljali, zdravilišče prilagajali sodobnejšim turističnim zahtevam in sčasoma zgradili velike odprte termalne bazene. Leta 1956 so toplice postale zdravstvena ustanova kot zdravilišče. Obnovili so hotel, preuredili bazene, park, okolico potoka in ostalo. Leta 1973 so skupaj z Zdraviliščem Dolenjske Toplice prešle pod okrilje tovarne zdravil Krka. Začelo se je obdobje razvoja zdravstvene dejavnosti in njene ožje usmerjenosti po indikacijskih področjih.